Zvok se kot informacija uporablja povsod (pisk lokomotive, trobljenje avtomobilov, žvižg policistove piščalke, sirena rešilnega avtomobila ali gasilcev …). Zvočni signali, naravni zvočni pojavi (žvižganje vetra, grom, šumenje reke) in besede so načini zvočnega posredovanja informacij. V začetku 20. stoletja so začeli uporabljati električno energijo za ojačevanje naravnega zvoka. Naredili so tri komponente: mikrofon (zvočno valovanje spremeni v električne signale), ojačevalnik (ojača električne signale) in zvočnik (električne signale znova spremeni v zvočno valovanje).
Računalniki so bili v preteklosti za predvajanje zvoka slabo opremljeni. Nato so računalniku dodali zvočno kartico, ki od mikrofona ali elektronskega instrumenta sprejme zvočne signale in jih spremeni v digitalno obliko, ki jo lahko kot datoteko shranimo v računalniku. Zvočna kartica omogoča tudi predvajanje zvočnih datotek, to pomeni, da spremeni zvočne podatke, zapisane v digitalni obliki, znova v analogne električne signale, ki jih nato predvajamo na zvočnikih, slušalkah ali pa na določenih elektronskih instrumentih. Ta postopek imenujemo digitalizacija zvoka.
Tako kot slike in druge podatke tudi zvok shranjujemo v datoteke na zunanje pomnilne enote (disk, USB ključ, CD …). Prepoznamo jih po končnicah .wav, .mid, .mpeg1, .mp3, … Zapis, v katerem je zvok shranjen, pove veliko o njem (določa njegovo vrsto, zgoščenost ali nezgoščenost …). Najpogostejši nezgoščeni zapis je WAV (Waveform Audio Data) , ki se uporablja predvsem v okolju Windows. Pogost je še MIDI zapis, s katerim zvoka ne zapisujemo, temveč zapisujemo ukaze, ki povedo računalniku, kako tvoriti zvok.
